V podzemlju poezije sem bil skrit.

Tam je prekletstvo božjega kraljestva

imelo mlade. Od njih sem bil izpit

kot mati, ki na prsih dete pestva.

Ker sem jih učil odrasti v žive mite.

Učil jih pesmi grehov za rodove.

In jih učil razcvetati plodove

najbolj osebne, najbolj v temo skrite.

Za vedno ujet v solzah poezije

sem le svoboden. In tako sem živ

kot reka, ki skoz mrtvo mesto vije

krvavo strugo. In nič nisem kriv,

če ne umrem; če bom pojil gozdove,

ki bodo odpirali ljudem grobove.

(simon)