Lep dan prehitro ujame rep noči,

ko bi živel na soncu, pil in risal

(nagoto), in v TVOJ spomin zapisal

nasmeh, ki bi dejal: »Se ti ne zdi,

kako lepo in prav je ostati živ!?

Tako popolni so trenutki s tabo,

da ti ne bom ljubezni nikdar skril,

ko bom zagrabil tvojo srčno vabo!«

A tudi noč prehitro ubeži,

nastopi dan, ko bi še mrtev spal,

in rajal, blodil in se bojeval

pod večno streho lastnega obličja.

In TI nekoč nekje skoz čas dejal:

»Ko bi človeku dal peruti ptiča . . .«

(simon)