Večer, kot hladen recital mladosti,

ki z vetrom skozi pajčolan spomina

na pester dan, prežene stih radosti,

s čakanjem v budno noč samotrpina,

s priznanjem tujosti v kozarcu vina

sprosti vihar, da se ob mirnem morju

kričeča luna kaže na obzorju –

duševna kap, razjarjena milina.

V zanosu teme vidijo oči

spreminjanje strahov, pošastnih stvorov

z rojevanjem umiranja noči,

skoz žive sanje, da ničesar ni

za trudne veke sončevih zatonov...

(Popolna žena pa z otrokom spi!)

(simon)