zlomljen cvet si v val bolečine ujet,
tiha iskra si, ki v meni tli.
in vem, da ko ugasnejo vse luči,
tvoj me sijaj v očeh
vodi v najin dom.

ker ti si spev ranjenih melodij,
meč si, ki v srcu me skeli.
daj mi dlan, da te popeljem v noč,
kjer bova radostna
sanjala svoje sanje.

ti si smeh z biseri v očeh,
tvoja ljubezen je moj kruh.
moj si vdih in jaz sem tvoj izdih,
skupaj sva en utrip,
ko stkeva se v tiho pesem.

sleci ce in obleci me v objem,
ob jutru mi sapa tvoja zadiši.
Bog mi daj, da zreva si v oči,
ko bova ugasnila
v tiho jesen življenja.

si kot perut umirajočih ptic,
tvoja me voljna koža pomiri.
v smehu tvojem plavam kot delfin
in kakor majhen fant
umrem v naročju tvojem.

in se spet rodim,
ko v tebi spim.
živim.

gorazd matela