Po zraku leteči pelodi

z vetrom se dvigajo s tal,

listje lebdi kot na vodi,

saj veter mu krila je dal.

Se sonce na varno je skrilo,

nebo so zastrli oblaki,

drevesa nemočno ječijo,

se močnega vetra bojijo.

Kdo kriv je, kdo veter razburja,

da ječi in zavija kot burja?

Saj glasno nam dopoveduje,

da bo zapihal še huje.

Je zima mogoče zobe pokazala

in vetru zaukazala,

da ceste, naravo pomete,

preden ona odejo jim splete.

Antonija