Kristali, ki si jih drobil z zobmi
za bolj krvav nasmeh:
tako se ti nekoč izmakne nebo;
kjer je jezik čutil svoj konec,
se zdaj odpira brezno –
omrtvičen molk.

Kristali in še več strtih src:
sestavljajo se spet nazaj
v tvoji krvni sliki;
obrambni mehanizem,
ki ga pozna smo tvoja,
(rečeno metaforično),
samo tvoja –
0 negativna skupina.

Kristali, postavljeni na gnojne,
večno neozdravljive
predele duše:
biti luč,
svojim ranam
ena sama svetloba.

Kvazikristali, zavrženi ali zatajeni,
(pred mojstri, ki nas učijo tišine
in ponižnosti) za zmeraj potisnjeni
na dno predala: tam, samo
tam, v somraku, v redko
obsijanih, nenadejanih zametkih
se še svetlika res-
nična res-
ničnost?

Matej Krevs