razkosmičen
na brezoblične delce
se raztapljaš
v mojem tkivu
tako absorbiranega
te več niti ne čutim
včasih se mi zdi
da bom bruhala
toda bojim se
nasprotnega vetra
ki bi mi v obraz
vrgel vso nesnago
raje se zamotim
z drobnjačenjem
in tečem naprej
MCV, tukaj bi pa rekla nekaj o vsebini, ki se nekje na sredini pesmi razcepi in bralec se izgubi; ne ve več, je to pesem očitanja ali samokritike, morda je oboje in če je, je vsega preveč za eno samo pesem ...
LP, lidija
Malo sem popravila. Je bolje?
LP, mcv
bolje, saj ostane pesem v "smeri" !
mislim pa, da je zadnja kitica popolnoma odveč ( ko bo prevzel TISTO obliko, boš vedela, mu ne bo treba opozarjat te na to - in če bo samo rekel, da jo je prevzel, bo to dovolj?)
torej, po moje je zaključek pesmi odvečen privesek, če se smem tako izraziti ... če zaključiš kar s -in tečem naprej - bo to to !
Res, če se nahaja v meni, bom sama zaznala spremembo. Popravljeno.
LP, mcv
Nisem sicer brala prvotnega besedila, a kot razberem, si jo oklestila in vse je tao kot mora biti, nič premalo nič preveč za razumevanje in dobro pesem.
lp, ajda
Hvala, Ajda! Ko bi vsaj večkrat dobila take nasvete, bi počasi tudi sama začela dojemati, kaj in kdaj je treba (o)klestiti.
LP, mcv
Se strinjam. Težje, ko ni jasno, kaj ni tisto, kar bi moralo biti tisto:))). Takrat je pa avtor lahko kot slepec in ne vidi, kam mora usmeriti barko:)).
lp, ajda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!