Si v molitvi pozabila,

da si pustila na večernem pragu

črto rožnate zarje

za jutrišnji dan?

Da včasih kot otrok

z zaprtimi očmi tekaš za lučjo

in se tvoje odprte roke

dotikajo nekega smehljaja?

Da se ti le zdi, da včasih odgovarješ sama

na vprašanja, ki jih postavljaš,

kamenju in vetru,

večnemu potovanju hipov,

ušesom utrujenega dne,

obrežju začetkov in hkrati že koncev,

ustnicam, čez katere ne pride beseda?

Pokrajina je, odprta kot neskončnost,

kjer hodiš s svojo senco gola,

oblečena v prozorne trakove duše.

Tam te nekdo brez stopinj

nosi na rokah, kadar se ruši nebo.

ob potoku - Majda Kočar