V Bahčisaraju, pred fontano,
ki solze lije neprestano,
dekle sem srečal čudovito,
z očmi kot morje, s črno kito,
vso zagorelo, sloko, vitko,
da sem, prevzet od njenih mikov,
pozabil na svoj križ - pregnanstvo,
ki me težilo je neznansko;
na silo ločen z domovino,
tu našel sem spet dom, toplino.

A kmalu sem spoznal resnico,
čemu je solzno to korito,
zakaj je slana ta fontana,
ko mi v objemu je priznala,
da semkaj hodi hlipat redno,
objokovat usodo bedno,
ki jo je v suženjstvo pahnila
in za priležnico storila,
za ljubico in ženo Kanu,
bahčisarajskemu tiranu.

In komaj mi je to razkrila,
že naju straža je zmotila,
"Na konja, brž!" sem ji zaklical
in že sem v diru z lepotico
vihral iz kanove palače,
odločno vdrihal s korobačem
po žrebcu celo noč, do svita,
ko ta žival se kot ubita
od muk je zgrudila pod nama
bila sva že sred Dagestana!

Sprejelo mesto naju prašno
je z zvončki ovc, ki jih na pašo
so gnali zmačkani pastirji;
bil praznik je, ki judje verni
praznujejo ga, kar oteli
so se suženjstva, kar veseli
v obljubljeni so raj prispeli;
enako mene so prevzeli
občutki sreče nepopisni:
"Rešena sva, kdo bi si mislil!"

A njej oko se je solzilo,
pa ne od sreče, ne: grenilo
jo je čustvo mračno, nekakšna
bol, ki jo pod srcem je nosila,
in za katero ni zdravila,
zato sem brž poslal po vrača,
da bi iz nje izgnal demona,
ki jo imel je v oblasti;
a vrač, izkušen po tej plati,
ji plod izrul je brez pardona!

Potem smo lep pogreb imeli:
pogrebci žalostno-veseli
smo belo krsto pokopali
v puščavska tla, na grob pa dali
napis smo tale vklesati:
"V Bahčisaraju je fontana,
v njej voda se pretaka slana,
ker svoje dni je njega mati,
ki zdaj tu spodaj mir uživa,
tam solze v zlati ječi lila."

Matej Krevs