Ležim kot razkosana

z glavo na povštru,

misli so se vsedle na kavč,

vrat komaj da čutim,

kadar se premaknem,

drugače še to ne.

Roke so daleč od trupa,

brišejo prah na sosednjih policah,

kjer so zaprašene črke besed,

trup spi kot bi bil že umrl,

noge so položene

kot ostržkovo leseno telo.

Pet skoraj ne uporabljam,

zato so mi skoraj nepotrebne.

Še vedno ležim in nihče me ne sestavi.

Stric Pepe pa živi samo v pravljici.

IŽ-lev