Ko sonce skozi reže
v sobo vdre rdeče
in v zibelko zareže
se ostro in boleče,

zapoj, o, Vesna mila,
nam blago jutranjico
in z njo nam nežno, vila,
odstri bledico z lica.

Poj o dobroti sonca,
ki se daje za vse nas,
o ljubezni brez konca,
naj poje tvoj beli glas.

Saj, ko se zvečeri
in se nam pot zavleče,
ko noč nas utesni
in pahne v temne ječe,

nam še sijal bo v duši
svetlobe tvoje spev,
in v srcu, polnem luči,
studenec žuborel...

Da ne bi onemelo
vse: sanje in spomin,
srce zoglenelo,
pesmi spuhtele v dim,

naj jezik materni,
ta siv, pepelni cvet,
zdaj spet ozeleni
in z njim ves ljubi svet.

Opom. Vesna mila* to (seveda) pomeni pomlad:)

Matej Krevs