Navzdol...
NAVZDOL, Z VRHA PEŠČENE URE
Me zasipaš, zrno za zrnom,
Neslišno v tej stekleni kletki.
Dan za dnem.
Jaz pišem v pesek,
Medtem, ko se veča gomila.
Med prsti mi drsijo tvoji lasje,
Poljubi, roke, besede - vse izgineva...
A bolj kot minljivost,
znotraj te steklene ječe,
naju muči neprodušnost, strah.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
- 03. 01. 2012 ob 04:57
- Prebrano 794 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 247.88
