Ko stopi se oklep
Rušim zidove svojih strahov,
zgrajenih iz žalosti, jeze, obupa,
rušim njihov svetleč sij,
preplet z vrtnicami ograjenih korit.
Vidim svet, varen in svetleč,
polno čudovitih ljudi.
V množici obraz tvoj prepoznam,
brez teh rožnatih očal.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Barby
- 03. 01. 2012 ob 01:28
- Prebrano 677 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 153.08
