Večer s kretnjo mrliškega oglednika
svetu zatisne usahle oči
in nad njegovim truplom zaplapola
na tisoče zvezd, kot sveče v spomin.

A tam, nad robom te ogromne rakve,
kjer bled obraz sloni, zakrit s tančico,
obraz vdove, ki je pod oblake
zdaj skrila svojo žalost in bledico,

se skoz pajčolan kdaj solze zableščijo,
srebrne solze, ki jih noč je izvabila
tej Luni, ki se sramežljivo skriva,

in ki jo včasih bliski zaščemijo,
da se iz dalje spet in spet razleže grom,
spoštljivo, v presledkih kot mrliški zvon.

Matej Krevs