Vrstic ne pišem več, (vse sem prečrtal).
Besede, zlogi padajo kot zadnji sad.
Jesen je, jaz pa po vsej sili vrtam
v srce in prežeče čakam na zaklad.

Zima kmalu pride. A ne spoznam
več rok, ki pišejo mi tele stihe,
kot sneg, ki skrije umazano ravan,
prečudno belo, vse tuje zdi se.

A več jih ni - strasti, in kakor, da bi mraz
čez noč s telesom vred še dušo zmrznil,
se mi iz ust kadi ledeni dih.

Ah, morda pa le nekoč spet znani glas
začujem, glas muze, ki mi bo vrnil
vso kri v srce, veselje in navdih.

Matej Krevs