Toliko je želja, nobena taka,

ki mogel bi jo prav vsak hip sprejeti.

Toliko srečic ... Ko le čisto vsaka

bi mogla vate, ko želim, prodreti.

Toliko dobrih misli je, a prav nobene,

ki bi lahko odsotnost ublažila,

toliko je besed, ki mimo mene

gredo, čeprav ne bom jih pozabila.

Ko več, kot pa uspem, bi mogla dati,

morda bolj vstavila bi te v svoj svet

in  zmožna manj bila bi zgolj jemati ...

Pa nisem. Jutri vse bo prazno spet.

 Vseeno vem, kaj bi ti rada rekla -

zbir srečic majhnih ti želim:

srce iz pesmi in pogum iz jekla,

miru veliko in veselja z njim.