Je kje na svetu kraj popolne sreče,
kjer je sam smeh in radost neizmerna?
Če je, ne vem, a tja na jug me vleče,
da bi na plaži misel mi čemerna

v daljavo poletela hrepeneče,
kako je morje čisto in prešerno,
kako se na obzorju vse leskeče;
tja me ponesi, jadro lahkoverno,

da bom pozabil na skrbi moreče,
da se srca mi zadušijo kriki,
nekje v zalivu, kamor veter vleče,

kamor valovi pljuskajo veliki
in se galebi spuščajo vreščeče
v turkizno plan na lovu za slaniki.

Matej Krevs