Preganja me še ena mračna slika:
kot trup ležim sred mengeške poljane
zadet v srce, iz še kadeče rane
po kapljah kri mi vre in v prst ponika,

krog mene mlaka je krvi velika,
večer je že, za skalne velikane,
s krvavo-rdečim sijem obsijane,
zaklano sonce naglo se umika,

a jaz že spim in v snu uzrem domači

kraj: svatba je in sredi družbe glasne

o meni krožijo veseli trači,

le ena tiho ždi tam sama zase,
ah, sanjala je mengeško polje;
v njem znanec njen leži, zadet v srce...

Matej Krevs