Let štirideset skrival svoja nedra
je brat Smaragdus pod meniško kuto

zategoval krog prsi si je pluto

z jermeni iz ponošenega švedra.

Ko čas mu dušo in telo nasvedra,

s slabotnim glasom skliče v svojo uto

vse fratre, da izda skrivnost jim kruto,

in reče, bratje, z večnega katedra

že Bog me kliče k sebi da za grehe

mu svoje vse zdaj položim račune

a vam še prej sem dolžna to priznanje

ime mi evfrozina je, med nune

ni pustil me moj oče, da sanje

Med

izda skrivnost prisotnim

Ko mine čas in že nad njim solzice
ob smrtni postelji rose sočutno,
skrivnost razkrije zbranim to neslutno:

sem ženska, dragi bratje, svoje cice

let štirideset pod meniško kuto

že skrivam tukaj, sleherno minuto

v molitvi, ne pretakajte solzice,

le oprostite prosim mi sočutno,

vem, nedoumljivo je to, neslutno,

a taka volja svete je trojice

Spogledajo ob tem se vsi prisotni
in mrak prikrade se menihom v dušo,
nejevera, groza, zbeganost in stud.

A v tem zasije nimb krog nje divotni
in v hipu, kakor dež prežene sušo,
vlije vero jim v bogaboječo čud.

Matej Krevs