Gozdna Vila

Bele megle med gorami so nad reko zaplesale.

V gozdu ob jelenov silnem ruku so košute vztrepetale.

 

Novo jutro gleda se v reke srebru, jase rosne se blešče,

Gozdne vile smo zbrale se, da bi v srebru plesale.

 

Grom izza gozda razpara čar,

v bitki brat ob bratu gine.

Njih boj ni splašil nas nikdar,

Vile smo ljudem nevidne.

 

Ko je v zarji večera poslednji krik udušil,

prišel je moj bojevnik, da v reki bi kri umil.

Namesto da bi brate ljubil, sovraštvo v njemu tli,

Ni mar mu za ljubezen, ki krasen je dar ljudi.

 

On rojstva v novi boj je željan,

vsakič ko od ran premine.

Ne uspem predati mu spoznanj,

vile smo ljudem nevidne.

 

Gledam ga v oči, v žalost vseh ljudi:

 

Jok moj že tisoči para dan,

gozd drhti od bolečine.

Poljubljam, kličem ga zaman,

Vile smo očem nevidne.

 

V srčni prošnji bom plesala, v večnost, ki živi jo vila.

Da ob njem bom, ko bom veke stkala, jaz kot človek se rodila.

 

(pesem je uglasbena, od tod menjave)

 

Eleonora

Komentiranje je zaprto!

Eleonora
Napisal/a: Eleonora

Pesmi

  • 28. 11. 2011 ob 12:38
  • Prebrano 879 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 217.52
  • Število ocen: 8

Zastavica