Bele megle med gorami so nad reko zaplesale.
V gozdu ob jelenov silnem ruku so košute vztrepetale.
Novo jutro gleda se v reke srebru, jase rosne se blešče,
Gozdne vile smo zbrale se, da bi v srebru plesale.
Grom izza gozda razpara čar,
v bitki brat ob bratu gine.
Njih boj ni splašil nas nikdar,
Vile smo ljudem nevidne.
Ko je v zarji večera poslednji krik udušil,
prišel je moj bojevnik, da v reki bi kri umil.
Namesto da bi brate ljubil, sovraštvo v njemu tli,
Ni mar mu za ljubezen, ki krasen je dar ljudi.
On rojstva v novi boj je željan,
vsakič ko od ran premine.
Ne uspem predati mu spoznanj,
vile smo ljudem nevidne.
Gledam ga v oči, v žalost vseh ljudi:
Jok moj že tisoči para dan,
gozd drhti od bolečine.
Poljubljam, kličem ga zaman,
Vile smo očem nevidne.
V srčni prošnji bom plesala, v večnost, ki živi jo vila.
Da ob njem bom, ko bom veke stkala, jaz kot človek se rodila.
(pesem je uglasbena, od tod menjave)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Eleonora
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!