Med valove meglenega večera,

zavijem obrabljene misli.

Popolnoma sama, se kot vsak večer,

zapravljivo podam v prebivanje minut.

Čas, kot vojak iz nasprotnikove čete,

meri vame dolge, ostre trenutke.

Kot nesmrtna tarča se belo smejim

črni obrobi, ki se zažira v dovršen krog,

ki ga imenujem moje življenje.

Nihče vanj ne vstopi,

niti sama ne izstopim.

Doma sem.

Tako zelo domače mi diši,

vsa ta noč, ki zakrije pečat

s katerim je zaznamovan vsak nov dan.

Svetloba mi izkrivlja sliko,

mi žge oči,

mi riše gube in sivi lase.

Trohneče veselje,

se naseli v dolge korake,

ki končujejo še en dan.

Sem živela včeraj ali bom morda jutri ?

Je to črna ali bela misel ?

In mnogo njih, v vsakem gibu, vsakem vdihu.

Prepletajoči barvi, zavozlani v skupek,

s katero se poigrava moj preostanek otroštva,

izginjajo v beli meglici črne noči.

Eno sva,

noč in jaz,

odeta v enake barve.

Minevava ob vsaki zori

in za seboj puščava nevidno sled.

Čez tisoč let,

nihče ne bo vedel za naju.

A danes je moja, samo moja.

Morda že jutri jaz postanem njena.

Sandra Kocijančič