rdeče zelena

neba cvetlica,

izgubila je svoj cvetni  prah.

Zdaj bela ihti

 milo toči dežne kaplje

 sonce jo zagleda

in ji na pomoč priskoči

Beli cvetlici.

Na sinjem nebu ujame droben prah,

a jih sedaj za kazen, ker je pobegnil

 v bilko da.

In za nameček, 

da potolaži belo cvetlico

še druge barve prida.

Zdaj cvetlica tega neba ve,

 da vse barve so skrite v njej.

Le nič več jih ne kaže

ljubosumno zase čuva.

Le kadar pa se ji kdaj stoži

in sonce zopet  nežno jo tolaži

takrat pokaže tudi sinje steblo

s težo cvetnega prahu upognjeno

a le v opomin,

na dan,

ko je nebo postalo belo.

Gitka