Kras, vonj po sivki in rožmarinu

 

Sedi v prijetni senci gostega latnika na brjaču pred kamnito hišo. Topel zrak diši po sivki in rožmarinu. V bližnjem hrastičju se oglašajo škržati. V mislih odtava nazaj v tisti dan, ko ji je zdravnica potrdila sum.

Sedela je za mizo v njunem majhnem stanovanju in vsa nestrpna čakala nanj. Bil je zgoden. Opotekla se je v njegov objem. Na ramo mu je izjokala svojo diagnozo. Narahlo jo je odrinil in izrekel besede, ki bi jo lahko ubile:

„Ne pričakuj, da bom životaril ob iznakaženi ženski.“

Mednju je legel ledeni molk. V tišini si je pripravil kovček. Med podboji vrat se je še zadnjič ozrl in ji navrgel:

„Srečno!“

Imela je občutek, da se je ustavil čas, da naenkrat ni preteklosti, le črna sedanjost, brez vsakega upanja na jutri. Ujela se je v mrežo neskončne more.

Naježeno od bolečine jo je čez nekaj dni našla teta. Odločno je ukazala:

„Z menoj greš, na Kras!“

Po operaciji sta skupaj celili rane. Tiste od skalpela in one druge, bolj globoke, njegove.

Teta, klena Kraševka, je bila njen svetilnik v megleni noči, ko so jo viharji pehali med čeri. Znala je biti opora, trdna, neupogljiva, vedno prisotna, darežljiva. Vztrajno je lupila strah in žalost, ki sta se ji zažirala globoko pod povrhnjico. V njej je netila jezo, spodbujala jo je v besen spopad z boleznijo.

„Pridi dekle, kosilo je na mizi,“ jo predrami glas iz kuhinje prav v trenutku, ko v vaški cerkvi zazvoni poldne.

Lea199

Lea199

Poslano:
24. 10. 2011 ob 15:15

Zgodba je ista, le da je tokrat popolnoma na novo napisana. 

Kar nekaj časa sem jo dodelavala, ker če je že objavljena, naj bo vsaj koliko toliko dobra.

Lp, Lea

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Lea199
Napisal/a: Lea199

Rožnata dlan

  • 24. 10. 2011 ob 15:10
  • Prebrano 1254 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 231.09
  • Število ocen: 7

Zastavica