Forum

Zaključek pesniškega natečaja Gorica v verzih/ Gorizia nei versi

 

 

20. 10. 2011 je bil v Čitalnici Babel v Solkanu zaključek pesniškega natečaja Gorica v verzih/ Gorizia nei versi.

Udeležba je bila dobra, vsi pisoči smo skušali skozi pesmi pokazati svoj pogled na naše mesto, Gorico. Obenem bi z druženjem radi ustvarili sožitje vseh tu živečih ljudi, ne glede na njihovo narodnost. Zato je bil večer predvsem prijetno druženje, klepet v obeh jezikih, občasno podprt z govorico rok, ko je zmanjkala prava beseda, ki je ostala „na jeziku“. Hvala, Jasmini, ki nam je nekajkrat priskočila na pomoč s prevajanjem.

Avtorji zmagovalnih pesmi smo:

Alenka Skupek
Pod platanami (klasični sonet)

Marko (žal priimka ni želel izdati)
Punčka Nova Gorica

Ivanka Kostantino
Villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza

Annarita Capraro
Gorica

Carmen Ferrara
La citta di una vita intera.


Valter Lauri

Mormorano


Za konec smo si v mali dvorani ogledali premierno prikazan videospot Goricjani - Valterapa, pod katerega se podpisujeta Kaja Trkman in Mojca Valič.

Natečaj sta organizirala Anja Mugerli in Matej Murič.
Naj izkoristim to priliko in se jima najlepše zahvalim za ves trud.

Verjamem, da bom v čitalnici Babel preživela še veliko prijetnih ur ob druženju s someščani naše skupne Gorice.

 

Vertigo

Poslano:
23. 10. 2011 ob 19:29

 

Bravo Lea, tebi nikoli ne zmanjka pravih besed.

Lp

Vertigo

Zastavica

Lea199

Poslano:
23. 10. 2011 ob 20:08

Hvala Vertigo!

 

Lp, Lea

Zastavica

Lea199

Poslano:
23. 10. 2011 ob 21:08
Spremenjeno:
23. 10. 2011 ob 21:22

Naj dodam še zmagovalne pesmi:

 

Gorica

 

Città senza storia

senza arcaici ricordi,

il cielo arabescato

di ferro e nodi stretti 

le parole spezzate

di rabbia e pudore.

Hai visto passare treni

veloci e biciclette

e lente speranze,

hai visto cadere

confini e sogni

sotto una pioggia sottile.

Tessuta di pianto

lapidata di paura,

ferita aperta dai lembi

troppo distanti

per sospirare un ponte

ché neppure le pietre

avanzano l’antica forza.

Salgono voci stanche

dalle case ormai vuote

e l’intonaco rosso

cola silenzioso e stinto

aspettando una pace

dal profumo dell’alba.

 

Annarita Capraro

 

La citta di una vita intera.

 

7.50. Fermata del bus. La testa assonnata appoggiata al finestrino.

Incrocio. Auto in prima marcia. Il verde da attendere. Ti sbircio.

Appoggio il piede. Monto sui pedali. Il vento sulla faccia.

Mi fermo. Panchina. Ti osservo.

Si.

Sei lo scenario di una vita intera.

Ti ho lasciata. Abbandonata. Cercavo altre strade, altri parchi, altri sguardi.

Sono ritornata.

Cos’e che mi spinge a fuggire via, ma mi fa restare qui legata a te, indissolubilmente?

Conosco la risposta.

Me la ricordi sempre.

Nella pista rossa battuta dalla corsa, liberta tra i capelli di una giovinezza spensierata.

Nella salita che fiacca il fiato, ritrovarsi stretti sopra le mura al calare della luce. Sguardi che volano

su tetti, campanili, distese di verde, insegne. E scavalcano colline, montagne, verso il mare.



Nel fiume. Meraviglia di colore che nella mia tavolozza non esiste. Ti attraversa, ti scorre dentro, ti 

anima.

In suoni di parole che stridono. Esistono, coesistono.

Nel bisogno di spingersi in la. Oltrepassare la sbarra. Scavalcare la rete.

Nel sorriso che mi si apre quando osservo un particolare che ieri non c’era. Quando mi accorgo di

 

una via che prima non conoscevo. Quando ti rimbrotto che sei sempre la solita, ma mi piaci cosi. 

Si.

Sei lo scenario di una vita intera.

La mia.

 

Carmen Ferrara

 

Mormorano

 

Questa,

una città di molte città

che ha fame di cicogne e d’ospizi,

abitato di frontiera

visibile e nascosta.

Piccoli sorrisi compressi,

appena accennati, trattenuti,

s’incupiscono presto,

o grandi risa d’ubriachi,

albeggia tardi.

Cerimoniosa gente

dal sospettoso sguardo veneto

chiusa ad ogni apertura

ma puttana con tutti (e questo è un complimento).

Una pancia trafitta

dal chiaro fiume Isonzo,

fresco di gelo verde,

rosso di sangue.

Tutto qui mormora,

finanche le rondini,

gli alberi d’ogni parco,

i balconi in disuso e dietro le persiane.

Mormora la strada

che sale per San Floriano,

le campane della chiesa Sant’Ignazio

e la fontana consumata del Pacassi.

Echeggia il mormorio incessante

di grida, di soldati,

di feriti, di martiri per nulla,

mormorano gli arti disseminati.

E mormorano le nubi grigie

nel pomeriggio goriziano

la sera è giunta

pronto è un carro funebre

privato di cavalli, senza ghirlande

e senza un pianto che l’accompagni,

par che tutto sia colpito a morte

perché non c’è nessun amore

e ogni cosa, ogni persona sembra offesa

dietro un’apparente tranquillità.

 

Valter Lauri

 

Pod platanami

(klasični sonet)

 

Po poti, ki zlatijo jo platane,

si mlade sanje utirajo korake

čez neuhojene asfaltne tlake,

kjer še nedavno stale so poljane.

 

Tu ni prostora za razrast šikane,

ni žal besed, ni kletvic za mejake,

saj enost mesta piše besednjake

sožitja in zarašča stare rane.

 

Kot vnukinjo, ki babico sprejema

na mirnem srečanju ob kapučinu -

tako te vidim, moje drago mesto.

 

Jesen s platanami ožarja cesto.

Vse tiho je na nebnem baldahinu

in ne želim iz tvojega objema.

 

Alenka Skupek

 

Punčka Nova Gorica

 

Ko je jeseni 47-ega Ravnikar pil in se mastil pri 'Gostilni pri Hrastu'

Ter konspiriral novo mesto, ki bo žarelo preko meje,

Si je Tito v Kumrovecu ravnokar bril jajca,

In ko si je Ravnikar ravnokar  naročil orehove štruklje,

Je Kardelj  stisnil še zadnjo kapljo šperme iz svojega uvenelega tiča v nebogljeno mladoletnico:

'Iz te punčke pa morebiti še bo kaj', so dejali vsi pri Centralnem Komiteju,

'Iz te punčke moram nekaj narediti' si je dejal Ravnikar pri petem digestivu

'Iz te punčke mora nekaj biti' je rohnel Kidrič na svojo ženo, preden ji je s svojimi jeklenimi dlanmi prebil arkado…

 

Tako je Ravnikar v svojem alkoholnem deliriju, ko je opijanjen od ljudskih sredstev in produktov, odkorakal od 'Gostilne pri Hrastu',

Sprevidel, da:

Iz te punčke NE bo nič, da iz te spojine

Krvi Kidričeve žene+Kardeljeve šperme+intimissimih dlak iz Titovega jajca

BO nič,

Takrat pravim,

Ko je obnemogel od žganja ležal v močvirju,

Takrat je dejal: 'Tukaj! Tukaj bomo zgradili mesto, ki bo vsem našim zanamcem v ponos in srečo, tukaj bo žarela Nova Gorica!'

Da, tako je dejal in zaspal v močvirju zraven britofa -

kjer ga je kasneje sredi noči našel eden od lokalnih politkomisarjev

In ga rešil pred zmrzaljo.

 

Marko


Villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza


tisočletje ležiš
v zatišju
Furlanske ravnine


boleče lepa
v sivi eleganci
postaranih palač


ženski lik Soče
na dosegu pogleda
spreminjaš
v moško tršati Isonzo


za starim obzidjem gradu
duh trepetavega starca
šepeta
Görz


na predmestnem Rafutu
si hiše podajajo
večerne odmeve korakov
prijetni vrvež
nežno nabrekne
v večjezične klice
Gurize
Gorizia
Gorica


onstran Trga Evrope
v modernih stolpnicah
mlajše sestre
obstajaš kot
Nova Gorica


povezana z obema
tvojima deloma
sem črpala sokove strpnosti
in želela da postaneš
to kar si

eno mesto

 

Görz(nemško), Gurize(furlansko), Gorizia(italijansko)

Villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza - s tem imenom je naselbina prvič omenjena v pisnih virih leta 1001.

 

Pesmi lahko objavljam šele nocoj, ker mi sinoči ni uspelo odpreti ene izmed priponk. Ne bi bilo najbolj prav, da objavim pet zmagovalnih pesmi, na šesto pa pozabim. 

Naj se tu še enkrat zahvalim Anji Mugerli, ki mi pesmi in vse potrebne podatke posredovala po e - mailu.

Lp, Lea





 

 

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
24. 10. 2011 ob 17:39

Lea, iskrene čestitke še tukaj. Zalo fajn si zajela zgodovinski spomin in levitve Gorice z individulnaim občutjem.

Še veliko navdiha,

Ana

Zastavica

Lea199

Poslano:
24. 10. 2011 ob 20:12

Hvala Ana, za čestitke in pohvalne besede.

Lepo mi je bilo pisati o "moji Gorici".

Lp, Lea

Zastavica

menišček

Poslano:
25. 10. 2011 ob 23:38

Lea in Alenka, čestitke obema s šopkom smileysmileysmiley, Joži

Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
31. 10. 2011 ob 16:07

Se pridružujem čestitkam!

Zastavica

Lea199

Poslano:
31. 10. 2011 ob 20:34

Hvala,

Joži in Kerstin:)

Lp, Lea

Zastavica

Komentiranje je zaprto!