prej:
Lepljiva, pocasta večerja
gnije kot kompost brez dna;
prepovedano se je smejati -
mršč je pri tašči stalnica.
Rdeča harpija brez repa
diha kič z razgreto sapo,
medtem ko moj razum naklepa
pobeg skoz nič v hladno grapo.
Nasproti mene sedi mama,
ki ni moja, a se hudo razburja,
ko čez krožnik riše nama
pajčevine trpka burja.
Okno se v siv mrak odpira,
skozenj besov krik bolšči,
medtem ko tašča psovke izbira,
da me grizejo v oči.
Nemara je prestara vešča,
da bi prekinila njen srd,
a jo le s pogledom treščim
pa poberem se na vrt.
Tam burja še nestrto rastje žre,
izbranec z mamo ostane sam,
iz hiše otroštvo iztuli vse,
kar je potlačilo v brezdan.
Vem, kaj sledi: zamolklo poči.
Počakam še, da veter sled zabriše,
nato pa skupaj z dragim sama
pobegneva iz zaklete hiše.
Za nama sunkovito piha,
odeja krivde razžarja nebo,
taščin duh po travi udriha,
a obzorje obeta nebrzdano slo.
potem (1. pokus)
Lepljiva, pocasta večerja
gnije kot kompost brez dna;
tukaj se ne sme smejati -
je mršč pri tašči stalnica.
Rdeča harpija brez repa
diha kič z razgreto sapo,
zraven moj razum naklepa
dir skoz nič tja v hladno grapo.
Jaz sedim - nasproti mama,
moja ni, a se razburja,
ko čez krožnik riše nama
pajčevine trpka burja.
Okno se v siv mrak odpira,
skozenj besov krik bolšči,
tašča zame psovke izbira,
da me grizejo v oči.
Stara že preveč je vešča,
da bi skrhala njen srd,
pa jo le s pogledom treščim
in poberem se na vrt.
(naslednje kitice sicer nisem čisto dojela)!?: - ali pač?
Burja rastje žre nestrto,
z mamo (on?, "moj"?, fant ?mož? tip? - nekaj enozložnega naj bo) ostane sam,
iztuli do sedaj zavrto,
in potlačeno v brezdan.
Vem, sledi: zamolklo poči.
Hitro veter sled zabriše,
skupaj z dragim hitro midva
stečeva iz zaklete hiše.
Zadaj sunkovito piha,
nebo razžarja krivde zlo,
taščin duh po travi udriha.
Obzorje nosi divjo slo.
LP, lidija
Poslano:
21. 10. 2011 ob 17:17
Spremenjeno:
24. 10. 2011 ob 10:04
Poslano:
24. 10. 2011 ob 07:39
Spremenjeno:
24. 10. 2011 ob 10:04
Komentiranje je zaprto!