Lepljiva, pocasta večerja

gnije kot kompost brez dna;

prepovedano se je smejati -

mršč je pri tašči stalnica.

Rdeča harpija brez repa

diha kič z razgreto sapo,

medtem ko moj razum naklepa

pobeg skoz nič v hladno grapo.

Nasproti mene sedi mama,

ki ni moja, a se hudo razburja,

ko čez krožnik riše nama

pajčevine trpka burja.

Okno se v siv mrak odpira,

skozenj besov krik bolšči,

medtem ko tašča psovke izbira,

da me grizejo v oči.

Nemara je prestara vešča,

da bi prekinila njen srd,

a jo le s pogledom treščim

pa poberem se na vrt.

Tam burja še nestrto rastje žre,

izbranec z mamo ostane sam,

iz hiše otroštvo iztuli vse,

kar je potlačilo v brezdan.

Vem, kaj sledi: zamolklo poči.

Počakam še, da veter sled zabriše,

nato pa skupaj z dragim sama

pobegneva iz zaklete hiše.

Za nama sunkovito piha,

odeja krivde razžarja nebo,

taščin duh po travi udriha,

a obzorje obeta nebrzdano slo.

yoyoba