
leta počasi ližejo površino
močne barve izginjajo
tudi sonce
ki včasih bleščeče obseva
žejno suho skorjo
ne prodre do živega
plitek smeh bledi
in usmerja korake nazaj
v umik
preko zlizanih kamnov
ki ne spotikajo več
bele lise se širijo
skozi žejne pore pod površje
prepredajo žleze
umirjajo rdeče strasti
razkrajajo tkiva
tako počasi hlapim
v belo nevidnost
Hvala, Ana! Se splača valjati misli ves dan najprej po glavi in šele nato zapisati. Včasih.
LP, mcv
Mcv, sem zapisal kako sem prebral in začutil tvojo pesem
Leta najedajo površino
barve bledijo
še sonce ki včasih
bolšči v žejno skorjo
ne vstopi, obstane
kopni tenak smeh
plazi me nazaj
v umik
preko zlizanih kamnov
z lahkoto zdrsijo pete
bele lise Sahare
se širijo skozme
prepredajo žleze
zasipajo strast
in mi goltajo tkivo
hlapim
do nevidnosti
Gnu, čestitke, prečudovita verzija, še lepša od moje! Hvala, da si začutil mojo pesem - na svoj mojstrski način!
LP, mcv
Hvala, Modricvet.
Samo drugačna - vsak ima svoje strune. Kot neke vrste prevod, ki težko kaj bistvenega doda.
Po mojem je Zalka zadela žebljico : http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/54486/37_vogalna
In lokativ ko je dejal "finta je uvijek u interpretaciji, onoj unutrasnjoj"
Recimo da je to isto, kot če bi tvojo pesem malo po svoje na glas prebral.
lp, gnu
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: modricvet
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!