Kot napaka v tiskani knjigi,

ko ne otipam tvojega pogleda.

Kot polomljen kolovrat,

ko ne pletem besed v najin dialog.

Kot ničvreden dan,

ko se ne ustaviš pred mojimi vrati.

Kot zaspanost jutra,

ki se noče umakniti dnevu,

je vsakodnevno upanje.

Kot olimpijski ogenj,

ne ugasne pogled proti sreči,

sreči, ki ima ime.

Kot neposeljena vas,

se jok dviga iz praznih hiš

in se vije s tišino hladnih peči.

Kot izumrla vrsta,

se roteče oziram za življenjem,

ki ga prinašaš in odnašaš.

Bučno igra orkester mojih sanj.

Jutra pa razdirajo končane predstave.

Zagrnjene zavese,

nastopajoči klovni,

ki se po predstavi spreminjajo v običajnost.

Kot zmoten splet usode,

je občutek, ki ga prinaša spomin.

Kot pretepenega mučenca proseči krik,

je večer, v katerem manjka tvoj šepet.

Sandra Kocijančič