Nekoč sva se poznala.

Nekoč sva se dobro poznala.

Potovala sva drug ob drugem in se ogromno presmejala.

Pa tudi jokala.

Kadar si bil v dilemah, sem ti svetovala kakor sem le znala,

za kar si mi bil vedno neizmerno hvaležen.

Kadar  je bilo težko meni, sem se le naslonila na tvoj mehak pulover,

ki je vedno tako lepo dišal po Lenorju. 

Včasih pa sva se naslonila drug na drugega, ker sva to rabila.

Mnogokrat sva obupovala in negodovala nad življenjem,

ki se nama je takrat pač zdelo neizmerno težko.

Bila sva nepoboljšljiva filozofa.

Mnogokrat so nama bizarne stvari zamajale tla pod nogami.

Nemalokrat bi lahko globoko padla, pa sva vedno zadnji trenutek pobrala drug drugega.

Kadar te ni bilo, sem bila povsem zmedena

in povedal si mi, da si bil enako osamljen tudi ti.

Vedno si me takoj klical, da si preveril, če nisem morda samo zaspala.

Nekako nisva mogla drug brez drugega, ker sva se pač poznala.

In kako smešni so bili najini prepiri, ker si, kakopak, hotel imeti svoj prav,

jaz, nadobudna feministka, pa se seveda nisem dala.

Bila sva najboljša specialista na vseh področjih,

najboljša politika, poklicna svetovalca, muzikologa ...

Skupaj sva spoznavala svet, ki se nama je razkrival s svetlobni hitrostjo,

včasih vendarle malce prehitro.

Skupaj sva bredla, skupaj padala, rasla in dozorevala.  

Ker sva se poznala,

ker sva se poznala že toliko let

in ker sva se tako dobro poznala,

da sva si rekla,  prijatelja.

In oboževala sva koncerte, prve cigarete,  prva sanjarjenja,

obvezno jutranjo kavico za borih 90 tolarjev,

oboževala sva staro škarpo!

Ta še danes stoji nespremenjena,

midva,

pa se skorajda ne spominjava več drug drugega ...

Sara shiney