Posedam v tišini.

Spominjaš me na mladostno norost.

Ko sem prihodnost risala z rožnato.

S čipkasto pentljo v laseh.

Svežina let se je poskrila

v tvojo najstniško igrivost.

Podobnosti zrem v obraz.

V sencih popušča napetost,

dneva,

let.

Sediva v tišini pogrešane domačije.

Ponovno razboleni od slovesa.

V bežečih trenutkih, se srečujeva.

Predana, spokojnosti bližine,

od blaženosti prežetega trenutka.

Oživiva postarane misli.

Izpiljene do potankosti.

Iskrice misli se prižigajo v žarke,

ki se lomijo v čudečih očeh.

Povabim tišino,

ker ti z besedo nikdar ne bom uspela

povedati,

da si me iz nemirnega vetra,

prestavil med vrtnice domačega vrta.

Sandra Kocijančič