Usedla sem se s prekrižanimi nogami na mizo.

Brez predsodkov sem srkala črno opojno vsebino.

Pred mano sveže prepleskana stena.

Popackano okno,črni vran v belem snegu..

Držim se nazaj.

Najraje bi odprla okno in čutila hlad,

ki je prisilil ljubko dekle zunaj,

da je oblekla debel plašč in ogromen šal,

pa še kapo in rokavice.

Dvom me razžira.

Kaj pa sem pričakovala?

Od sedenja na mizi pa res ne bom postala posebna.

Ti bi še spal.

Razbija mi v prsih,

le kako nebi čutila vse te energije?

Zadiham s slednjo celico.

Globoko zajamem sapo.

Celo vrana je pregnalo moje sopenje.

Razkuštram si lase in popijem zadnje izdihljaje črnega čaja,

ponosno dvignem glavo-

Letos ne bo ničesar kar bi me preseglo!

A/7/211