Prebila bi zidove, ki so mi na poti.

Z rogovi, trdnimi kot titan, bi prebila bistvo.

Bojim se da bi te ranila.

Osiromašena tvojih objemov in tvojih besed,

sedim v postelji in preganjam misli.

Slišim tvoje korake, ki me hromijo,

tvoj glas, tako blizu, da se ga skoraj lahko dotaknem.

Glasba te preglasi.

Sanjam da me čakaš nekje na sredi poti,

upaš na najboljše, z odvrženim oklepom.

Vztrepetam!

Ne znam se te dotakniti,

tako ranljiv si pod to brozgo iz kristalčkov prepotentnosti.

Čakam te, da odideš,

z oklepom stisnjenim tesno ob telesu,

da v vetru ne zavoham tvojega potu,

ki vedno znova prebudi v meni

žival.

Žival, ki te nikoli ni znala ljubiti.

A/7/211