V čarobni vitrini vrči stojijo.
Visoki in nizki, veliki in majhni,
Poslikani, enobarvni,
Hrapavi, gladki.
Prisluhni jim, kako zazvenijo,
Zaškrebljajo kakor kostanji v cajni,
Kako so odmevi daljni, čarni
Jim bridko-sladki.

V vsakem vrču je duša.
Prebiva v globinah ovala,
Včasih v njegove stene se zaletava,
Drugič brbota kot napoj.
Sama s sabo in s svetom se skuša,
Šepeta v konico pisala,
Katera besedna igra je prava,
Kateri naboj.

Danes smo v vrče skupaj nalili
Vsebino, izrisali smo jim lica,
Ročaji odlepili so se s pasov,
Prepletli se v porcelanast dotik.
Beseda je postala soseda,
Pesem je zaplahutala kot ptica,
Ki se požene strmo navpik,
Da v jati družic se vrne domov.
Naj veter še tako rogovili,
Polnih vrčev nikdar ne prevrne.
Duša, prežeta od drugih, se vrne
Na svoje mesto. Na pesem.si.

Aleksandra Kocmut - Kerstin