brin zelen zaljubi se v rožo.
»te ljubim!«, ji nežno poreče,
steguje k njej vejice svoje hlepeče, bodeče.
razgalja srce koprneče.
roža se umika boječe,
v grozi dotika drhteče,
mu reče besede sledeče:
»ljubila bom, prej naj si iglice sleče!«
se iglicam brin zdaj za vedno odreče,
si iglice sleče boleče,
rožica rdeča v naročje mu steče,
objame jo nežno, “te ljubim!”, šepeče
poljublja ji cvetke mokro ljubeče,
ga solza smolena na skorji zapeče,
izdihne za vedno ob rožici sreče.

Andrej