ko molče

opazujem lahkotnost oblakov

in si krojim črno široko krilo

s katerim si pokrivam

okorne in težke korake?

ko nevidno

sklenem roke in mrmraje

udarjam z jezikom v nebo

da bi razumela vrednost topline

ki potrpežljivo čaka pred vrati srca?

Ko negotovo

luščim olesenelo kožo

da bi se dokopala do čutečega

in brezmejno zatiranega bistva

ki hrepeneče išče pot v svobodo?

Silva Langenfus