IME MI JE ŽENSKA (sestina)

Žile vonjav utripajo po zraku.
Violine brez strun dihajo v stoječi vodi.
Otopelo gladino božajo le vzdihi vetra.
Obsekano drevo srka blatno kri zemlje.
Noč pije zadnje kaplje sonca.
S sajami se polni praznina ugaslega ognja.


Na pogorišču besed iščem ogorke ognja.
Hropem v puhlem zraku,
ki diši po spominih majskega sonca.
Čez čeri samote pljuskam vodo,
umazano od mulja in zemlje.
Otopela se prepustim zavijanju vetra.


Najino nebo ne diha z vetrom,
že dolgo naju ne greje skupni ogenj.
Kot lačni senci polziva v kožo zemlje,
ukleščena s tišino votlega zraka.
Prekinjen je šumeči krogotok vode.
Nehote sva se pripela na sonce.


Mar se trpka resnica rodi iz sonca,
ji listje odpada v pijanem vetru?
Njen vonj se ne izmije v rožni vodi,
ne vzplamti z nobenim ognjem.
Kakor kuga se širi po zraku,
dokler se spužvast ne vsrka v zemljo.


Sanjam postiljam v podrasti zemlje.
Morda začutijo toploto sonca,
ki vrtinči vence misli po zraku.
Počivajo ob uspavanki vetra,
nemo strmijo v migljavost ognja,
varne med sotočji poniklih voda.


Kakor lokvanj nad vodo
se oprijemam korenin zemlje.
Ime mi je Ženska, požiralka ognja,
izgubljena hči vesoljnega Sonca.
Lovim razmrvljene besede vetra
med razpadajočimi stavki zatohlega zraka.


Zrak briše z nevidnimi dlanmi kalno lice vode.
V vetru odmeva skrivnostni refren Zemlje.
Sonce posipa med popke jutra tleči ogenj.

Ida Semenič- adisa

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Ida  Semenič- adisa
Napisal/a: Ida Semenič- adisa

Pesmi

  • 21. 05. 2011 ob 20:12
  • Prebrano 1454 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 1288.5
  • Število ocen: 38

Zastavica