včasih se srečaš

z brutalno silo

se zaletiš vase

pohodiš se

kot izmeček

božaš se

po papirjasti skorji telesa

s topim rezilom dotika

v brazde seješ soli

žge ko se zagledaš

iz oči v oči

ne umakneš pogleda

z arabesk

ki jih riše mrtvo žilje

z venci ovenelih rož

se bratiš

s kurbami in pijanci

cvetje se je osulo

a trnje še bode

v usahli strugi

se lesketajo mlakuže

pij

poteši svojo žejo

brezno