Krave so se zapasle v zaraščeno reber.
S svojimi veščimi gobci odstirajo travne
slapove in z jeziki ovijajo buzdovane
in ježevke črnega trna. Parklji preklani
od daleč se zde kot predori za mravlje
in razuzdani biki, prepoteno pohotni
podeč se za kravami, ljubeče obešajo nove
zvezde v venerasto jedkokislo ozračje.
In krave z dolgonogimi telički ob boku
se ne dajo motiti, le kdaj dvignejo gobec
iz okupirane zemlje pašniških škratov,
ko onstran travnika se v nova vrata zazro.
Krave na paši ne vejo, da globoko v hribu
živijo strašni, mrki in pohlepni mlekarji.
Ti čakajo čas polne lune, ki zgoraj na nebu
čemi kot prevrnjeno vedro mleka z gladino,
ki stoji čudno pravokotno glede na obzorje.
Tedaj delajo mleko mlekarji spod hriba;
je kravje navadno, a z zlim je zgoščeno:
je s smodnikom, je z noži in žavbo telesa.
Mleko kradejo kravam, ki ponoči zaspijo
princeske, pod svojim bezgovim grmom:
všeč je mlekarjem, če diši njihovo mleko,
saj bolj lahko spridijo mu vonj in okus.
In hudiči zjutraj radi gledajo male teletke,
ki v falzetu kličejo prazna vimena mater.
Oblečejo popoldan pasje si kože in gredo
volkovi preganjat teleta čez pečine v hribu.
*
Matere padlim ližejo kri iz vzbrstelih rožičkov.
Zbor črnikastih juncev muka jim elegije.
Konji na paši stoično mahajo z repi iz žime,
in so kot orjaški čopiči, ki barvajo travo.
Mineva poletje in z njim gredo telički
vztrajno svojo rakovo pot. Mlekarji iz hriba
pa pijejo lunasto mleko z lastnim semenom
v sladkem pričakovanju spomladanskih telitev. –
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: tripike
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!