na pragu zaprtega dne

potipam odsev ljubezni

zazrem se v modrino oči

v njej iščem naju

bujno sivo-črni okras

se svetlika nad vekami razuma

dišiš po pokošeni travi

tvoja tisočrat prežeta koža

zglajuje dotik časa

voham iskrene dlani

zaužijem se tvojega belega smeha

rahljam te na vozu spominov

in prilivam sončnične odtenke

pripeta v ta zagrajeni teater

praskava spev najinih vej

in umno vsajava korenine

vsak svojemu poganjku

spominčica