V pečici kruh se peče,
toda ura nič ne reče;
človek največkrat z njo se sporeče.
Ura se pretaka kot kaplje slapa,
ura se pretaka kot sveža sapa.
V hladni mrzlini paša tudi kapa,
ki v objemu se večno potaplja.
Ura tako hitro teče,
da se kmalu življenje izteče.
To je tista rana, ki speče,
ko nekdo za večno zaspi
in v nebesih reče:
zdaj me več ni.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mišel Žafran, Narfaž Lešim
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!