Od tam vse izhaja.

Tja se vrača.

Tam so najine knjige,

ki se nikoli ne postarajo.

Tam ležijo najine nenapisane pesmi,

ki jim verjameva samo midva.

Od tam izvira tek najinih otrok.

Na samem dnu.

Na točki bistva,

kjer se senca

kakor bežeči spanec

umakne roki in

kjer valovi dihajo tišino.

Od tam se iz ozadja noči,

vraščena kot trava v zemljo,

vedno znova dvigne vezenina.

Andrejka