Zabredi v vodo dete, zabredi! Ničesar ni, razen vsega kar je. Pokrajina stkana iz ljubezni, smrt v repu martinčka in pomladni zven. Zrenje skozi okno in klepetanje kar tako. O barvah rož in o bršljanu, o gospodu kosu in njegovi rjavi soprogi. In o bršljanu in o barvah rož že spet. Nekaj je treba govoriti, da se naboj trenutka ne razblini, da se tisto, kar kipi v prsih, ne vrne nazaj v temen samospev, ali pa pobegne čez. Nekaj je treba govoriti, da nismo tako sami pred tistim nekaj, kar valovi med nami: kdo bo prvi odplaval v nebo? Nono? Jaz? Moj brat? Stopi dol v vodo, dete! Stopi! To, kar še bo, je že davno bilo.

Nina Jereb