Plahutava skozi slane doline,

ujete v prelomljene peneče vršace,

ki bruhajo hudournike vsemirja

na pragu tlakovane večnosti.

Objeta s krili pegaza

topotava onstran Atlantide

na osamelih apnenčastih čereh.

Koljejo nama stopala in

osti se zajedajo v belo meso

vse do kosti. Rane režijo.

Še kri zastane.

Kot da bi ne znala teči.

Koreniniva na pragu

vrnjenega časa.

Ura steče v čašo večnosti,

kjer galebi ribam so prijatelji.

Morje nama nazdravlja

s penino blagega povetrja

in redči čas z brezčasjem.

Dihava sol v najinem svetu.

jabolko