ČAS
glasno zagozden
med škripajoča vrata
in pesem vetra
slišim krike hrasta
in čutim vsako grčo
tvojega srca
kako nemočno
drhti v prepereli
tišini veličastnega
pokončnega drevesa
ki je zmoglo nekoč
sanjati srečo
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Silva Langenfus
- 29. 07. 2011 ob 11:58
- Prebrano 980 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 504
- Število ocen: 17
