Pogladiš gube neviht

licem nasmeha

popraviš polomljene mejnike

med padcem in korakom.

Meriš žalosti

vrednotiš dih.

Zasiješ pod odejo

nespečih zveri

trgajoč svetost upanja.

Verjamem v cvet

ki odpira popek poguma.

Pozabljam na jesen

ki naju usuje večnosti.

Ciciban sem

učeč abecede.

Zastavljam se

onkraj razumljivega

krstim se z resnico.

Preoblečem božanstvo

pustim le zlate kodre

da se zavem bitja srca.

Prideš z valom na obalo.

Peščen grad gre s teboj.

Prideš.

Do takrat pa za trenutek

puščam sledi stopal

korakov k tebi.

Prihajam.

Sandra Kocijančič