Srce
Spet čutim svoje srce
in ura bije srečo spet.
Zdaj močno sonce je
in misel ni več mrzel led.
Duh zaklenjen še ostane,
da preveč se ne vname
plamen nove mi ljubezni.
Reka teče zopet mirno,
veter vije v pravo smer.
Solze zlite v morje širno.
Moj obraz bo zdaj vesel.
Da le sijalo sonce bi vsak dan
v upanju a ne zaman.
Plamen nove te ljubezni.
A plamen le ugasne hitro
in ostane ti ledena kri.
Solza vrne se ti kruto.
Skrivnostnih misli ni,
le molk je in resnica
ter sledeča tožna lica,
ki ljubezni se boje.
in ura bije srečo spet.
Zdaj močno sonce je
in misel ni več mrzel led.
Duh zaklenjen še ostane,
da preveč se ne vname
plamen nove mi ljubezni.
Reka teče zopet mirno,
veter vije v pravo smer.
Solze zlite v morje širno.
Moj obraz bo zdaj vesel.
Da le sijalo sonce bi vsak dan
v upanju a ne zaman.
Plamen nove te ljubezni.
A plamen le ugasne hitro
in ostane ti ledena kri.
Solza vrne se ti kruto.
Skrivnostnih misli ni,
le molk je in resnica
ter sledeča tožna lica,
ki ljubezni se boje.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Luka Pajek
- 02. 05. 2008 ob 14:34
- Prebrano 843 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 113
- Število ocen: 5
