minuto pred polnočjo vzidejo vrtnice
a ni mi mar zanje
iščem marjetice
v notah vetra tako belo omamnih
in rumeno zmagoslavnih
da se moj jaz resno sprašuje
sem res majcen pomišljaj
z luno v sivkastih mrenah malih možganov
zmotili so se z menoj
simbiozo angela in hudiča so hoteli zavreči
ko je poletje, sem neprebran jesenski dan
ko je jesen, sem poletno tiktakanje morja
ko se zima nagiba preko studenca
vztrepetam, da sem gola
in ko se pomlad v skodelicah zapeni
in se dvigne iz kavne usedline
se moja mladost za pravila ne zmeni
potem sledi obrat, ki trka pesem v D-duru
ali obstajajo popolni trenutki
mogoče le takrat, ko se zvezde poravnajo
in sem poet v ognjenem cesarstvu
 
 

sheeba