Živjo Barby,

upam, da te to, kar ti bom napisala, ne bo odvrnilo od nadaljnega pisanja. Občutek imam, da si še zelo mlada in da to, kar si napisala, pišeš iz nekega močnega občutenja. Pravo pisanje poezije (ki si ga drznem tako poimenovati; a vedi, da recepta za pravo pisanje ni in da je pravo pisanje pravzaprav subjektivna izbira vsakega posameznika) ni zapisovanje besed, ki bi jih ti izrekla osebi, o kateri pišeš. Pravo pisanje poezije (vsaj zame) je nekaj več, ne zgolj to, kar si zapisala ti. Podala si nam svoje misli, svoja občutenja, ampak če bi bila to "prava poezija" potem bi vsak človek bil pesnik in vsaka misel pesem. Predlagam, da prebereš svojo pesem in jo poskusiš zapisati še na 3 ali 4 načine, pri tem naj osnovna misel (pogrešam te) ostane ista, ostale besede in oblika pa naj se spreminjajo (prosim, ne piši v rimah, samo zapiši pesem z drugimi besedami). To je ena osnovnih stvari, ki jih učijo na kreativnem pisanju in če se z njo začne ukvarjati zgodaj, se boš zagotovo ogromno naučila. Z vsakim zapisom se namreč izboljšuje metaforika.

Bodi dobro,

Lucija

Pozdravljena, naj Lucijinemu nasvetu pridam še konkreten pridih:

npr.: poskusi napisati pesem v tretji osebi, poskusi jo  napisati, kot bi jo napisal rudar, ki je zasut pod zemljo, ali kot zavesa, ki  pogreša prepih (in seveda ne omeni ne rudarja ne zavese, naj bo pesniški subjekt prikrit) ...

Cilj takšnih vaj je, da se izgneteš ven, da izbezaš iz sebe drugačen pogled, lahko tudi neznan in zoprn - pomagajo ti, da gledaš   na zapise manj osebno, da jih zagledaš bolj kot zanimivo snov / navdih / izhodišče  za pisanje - ker pisanje ni zgolj avtoportretiranje.

Če se poskusiš s katero od zgornjih vaj, jo lahko objaviš tudi kot nov komentar, pa bomo imele kar tukaj delavnico na daljavo.

Lep pesniški pozdrav,

Ana