Nič markacij
Šla bom v gozd,
prešteti njegova drevesa,
korenine.
Nešteto živali bom pregnala,
od strahu od neznanih poti.
A le rože bom pustila naj cvetejo,
naj bodo v srečo mimoidočim,
kot so bile do sedaj.
Popotniki umorni
bodo iskali smerokaze,
kdor jih ne pozna sam,
ta jih bo iskal še naprej.
Na koncu me pomanjša dolina.
Hodim v vrsti, kot vsi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
- 07. 07. 2011 ob 17:51
- Prebrano 633 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 228.49
- Število ocen: 10
