Kvasovke so najstrašnejše pošasti na svetu.

Večje od dinozavrov, mi po glavi prevračajo nebotičnike.

Bolj grozne od vseh filmov o King Kongu

se nepismene brezobzirno obmetavajo z njimi,

čeprav je na njih na veliko narisan kozarec.

Vsak otrok ve, da je to znak za krhkost lomljivega.

Pomislim, da bi se skril v hladilnik,

a se spomnim da se je v ta prestižni hotel

s petimi zvezdicami včeraj naselila

gospa lubenica,ki ga niti pod razno

ne bi odstopila moji sprešani buči.

Ko z dvigalko za avto dvignem svinčene veke,

pod katerimi brlita rdeča semaforja,

ki ju noben gumb ne prižge niti v rumeno,

opazim še druga grozodejstva:

v čevlju leži moj mravljinčast jezik,

v levem rokavu desna noga,

v desni hlačnici leva roka,

v zadnjem žepu raztrgano uho.

Z nočne omarice visi zmečkana vileda želodca,

po steni se cede zdrizasti polži pljunkov,

Bljak!, odvržem kos kruha, za katerega sprevidim,

da ni namazan s turistično pašteto,

ampak z mojimi lastnimi,usmrajenimi jetri

in grem še sedemnajstič bruhat.

V življenju še nisem videl

v školjki mrtve plavati tako zelene race.

Težje od ranjenca se privlečem do časopisa-

v črni kroniki zagotovo povejo,

da so kvasovke krive za konec sveta.

Hovk